Poslovil se je režiser in scenarist Đorđe Kadijević, pionir jugoslovanske fantastične kinematografije, naš dragi gost in prejemnik častne nagrade za življenjsko delo. Ljubitelji fantastike ga najbolj poznajo po kultnem TV filmu Vešča (Leptirica), prvi jugoslovanski grozljivki. Bil je tudi likovni kritik, esejist, publicist in umetnostni teoretik.
Đorđe Kadijević se je rodil leta 1933 v Šibeniku. Po izobrazbi je bil umetnostni zgodovinar, s filmom pa se je začel ukvarjati v poznih šestdesetih letih. Nase je opozoril že z antologijskim prvencem Praznik (1967), večplastno mojstrovino, umeščeno v čas druge svetovne vojne. Z vojno tematiko se je ukvarjal tudi v naslednjih filmih Pohod (1967), Žarki (1970) in Polkovnikova žena (Pukovnikovica, 1972). Kmalu je začel delati tudi za televizijo, kjer je najprej posnel dramo Čudež (Čudo, 1971), potem pa je leta 1973 ustvaril tri prelomne fantastične filme za serijo Zgodbe skrivnosti in domišljije (Priče tajanstva i mašte): poleg Vešče, ki je ob predvajanju naletel na nesluten odziv, sta to bili še mračna gotska romanca Deviška glasba (Devičanska svirka) in strašljiva metafizična fantastika Varovanec (Štićenik). Delo na televiziji je nadaljeval z nizom odličnih filmov, kot sta Prisega (Zakletva, 1974) in Karađorđeva smrt (1983), ter nagrajeno serijo Vuk Karadžić (1987-1988). K filmu se je vrnil leta 1990 z razkošno gotsko grozljivko Sveti kraj (Sveto mesto).
Imeli smo to srečo in čast, da smo tega izjemnega ustvarjalca in človeka lahko gostili dvakrat, leta 2014, ko je prejel nagrado za življenjsko delo, in tri leta kasneje, ko je predstavljal knjigo Više od istine. Obakrat je navdušil občinstvo s svojo edinstveno osebnostjo, filozofsko globino in neubranljivo iskrenostjo. Vse to je zdaj minilo, nikoli več se ne bomo srečali, a ostali bodo spomini ter izjemno bogat in samosvoj opus, ki bo za večno navduševal vedno nove generacije filmofilov.
